Zapis povzet po župnijski kroniki:

ARHITEKTURA IN OPIS NOTRANJOSTI CERKVE

Cerkev ima sedaj dve različni ladji. Večja, južna ladja je dolga 9,35 m in široka 6 m ter razdeljena v dva pravokotnika, ki imata gotske križne svode s prostimi rebresi. To ladjo razsvetljuje z južne strani dvoje gotskih oken brez krogovičja. Gotski lok, ki loči glavno ladjo od prezbiterija, ni v sredini ladje, temveč nekoliko na levo, kar precej moti oko. Nesorazmernost je nastala najbrž zaradi tega, ker so lok uravnali po nekoliko ožjem prezbiteriju, oziroma so ladjo na južni strani razširili. Sedanji svod prezbiterija je iz 17. ali 18. stoletja, stene so verjetno starejše. Manjša ladja na severni strani, ki ima obliko stranske kapele, je enako dolga kakor večja ladja, a le 4.1 m široka. Razdeljena je v dva enaka pravokotnika, ki imata križne rebraste svode s sklepniki brez znamenj. Blizu kota vzhodne prečne stene se nahaja na severni strani edino zelo ozko okno s šiljastim lokom, torej iz dobe gotike.

Med obema ladjama se prečno raztezata dve progi, ki na sredi slonita na okroglem stebru z letnico 1547. V zahodnem koncu obeh ladij se nahaja pevski kor, ki sloni na dveh slopih. Zvonik je predložen na zahodni strani in ima spodnji del do višine ladje četverokotno obliko, medtem ko je druga polovica, kolikor se je vzdiguje nad ladjo, osmerokotna ter pokrita z osmeroogelno piramido, ki je iz lesa in obita s kositrom.

Pod zvonikom, skozi katerega je glavni vhod v cerkev, se nahajajo v kotih štiri konzole, na katerih slonijo rebra gotskega svoda. Obročasti sklepnik je okrašen z znamenji kamnosekov ali zidarjev. Na južni strani zvonika so prizidane stopnice na kor. Nad zakristijo, ki se nahaja na severni strani prezbiterija, je oratorij in shramba za cerkveno opravo. Pod prezbiterijem je bila svoj čas grobnica, a je vhod od severne strani zunaj cerkve sedaj zazidan. Cerkev ima tri oltarje, sprednji glavni in dva stranska. Sprednji oltar v prezbiteriju je zelo majhen. Na njem je le pozlačen tabernakelj z dvema keruboma ob straneh. Nad oltarjem visi na steni oltarna slika Presvete Trojice. Glavni oltar je bil narejen leta 1862.

Stranska oltarja sta v ospredju cerkve. V večji ladji, na desni strani je preprost oltar sv. Sebastijana, svoj čas bratovski oltar stare bratovščine tega svetnika. Drugi stranski oltar stoji v manjši ladji na levi strani in je posvečen Materi Božji. V novejšem času ga krasi lep kip Lurške Matere Božje, ki jo je leta 1888 kupila vdova Katarina Žnidarič iz Sitarovec (leta 2000 Rakušovi).

Poprej je bila na tem oltarju slika Marije Pomočnice, ki sedaj visi na steni. To sliko je leta 1847 kupil župnik dr. Lovro Vogrin; naslikal jo je I. Kreutzer v Gradcu. Prižnica, na katero so vodile (danes zazidane) stopnice iz zakristije, je v severovzhodnem kotu večje ladje. Do leta 1846 je bila ravno na vogalu prezbiterija in je imela celo preproste stopnice iz prezbiterija. Omenjenega leta pa jo je dal župnik dr. Lovro Vogrin prestaviti na sedanje mesto, predrl je zid iz zakristije in napravil nove stopnice. Stare, neprimerne stopnice je dobil mlinar Jurij Ritonja v Sitarovcih. Nasproti prižnice, ob oltarju sv. Sebastijana, je kip sv. Jožefa.

Ob straneh tabernaklja v prezbiteriju sta sliki presv. Srca Jezusovega in Marijinega, kateri je z darovi župljanov leta 1845 kupil župnik dr. Lovro Vogrin.

V prezbiteriju na levi strani visi slika Marije, kraljice sv. rožnega venca na desni pa slika sv. Družine. Podobe štirinajstih postaj križevega pota, delo slikarja Heriberta Lampla v Gradcu, je leta 1845 kupil župnik dr. Lovro Vogrin za 100 goldinarjev. Frančiškan Bruno Jesih pa jih je 24. avgusta istega leta blagoslovil. Prenosni prestol za procesije s kipom brezmadežne Device MArije je kupila leta 1869 Dekliška združba.

V severozahodnem kotu manjše ladje stoji krstni kamen. Cerkev je dobila leta 1887 tlak iz cementnih plošč. Kor je bil do leta 1800 lesen in zelo slab, a omenjenega leta je dal župnik Sebastijan Grampušič sezidati novega in napraviti stopnice znotraj cerkve.

Na koru so orgle srednje velikosti, ki imajo pedal in 8 spremenov. Napravil jih je leta 1810 orglarski mojster Ludvik Gross v Gradcu. Vsled pogodbe so mu imeli Malonedeljčani spomladi leta 1811, ko jih je postavil, plačati 800 goldinarjev. A ravno takrat, ko so mu našteli dotično vsoto, je bil papirnati denar vsled cesarskega patenta z dne 15. marca 1811 znižan na peti del vrednosti in tako je mojster za orgle pravzaprav le 160 goldinarjev. Zaradi tega so mu Malonedeljčani iz usmiljenja priložili še 100 goldinarjev.

Stare orgle so za 300 goldinarjev prodali Središčanom. Zvonik je bil leta 1808 pokrit s kostitrom, leta 1864 pa pobarvan in zavarovan s strelovodom.

Opomba zbiratelja g. Ludvika Rudolfa: Orgel iz leta 1810 ni več. V letu 2000 so na koru orgle iz leta 1926 izdelovalca Jožefa Brandla iz Maribora, ki milo prosijo temeljite obnove! Te orgle so torej že tretje v malonedeljski cerkvi. Kdaj in kje so bile izdelane orve, ni znano. Če se ozremo na pisni podatek o bivanju organista že daljnega leta 1650, se nam nehote porodi vprašanje: Kaj pa če je že ta mož s svojimi prsti izvabljal milozvočne melodije na prvih orglah?

Že površen pogled na stavbo kaže, da malonedeljska cerkev ni enotno delo, ampak precej nepravilna zmes ob raznih časih postavljenih delov. Toda kdaj so bili posamezni deli postavljeni, je kljub letnicam, ki se nahajajo na zvoniku, stebru in južnih vratih, težko določiti. Gotovo je, da je južna ladja z zvonikom, oboki in prezbiterijem bila pozidana med leti 1521 in 1547. Slekovec je mislil (v rokopisu malonedeljske kronike), da je severna ladja še iz romanske dobe, ker da je svod razdeljen v dva enaka štirikotnika, kar spominja na romanski slog, in ker je v vzhodni prečni steni vdolbena nekakšna apsidica, kar bi tudi kazalo na romanski slog. A to ne drži, kajti stavbo je natančno preiskal gospod dr. Stele in njegove ugotovitve so bile sledeče:

Svodni polji ne tvorita štirikotnika, temveč pravokotnik in tista apsidi podobna vdolbina nima za tektoniko nobenega pomena. Vdolbina namreč ni v sredini stene, kakor bi moralo biti, če bi to bila prava apsida, in stena bi morala biti na zunanji strani (sedaj v zakristiji) zaokrožena, kar pa ni opaziti. Vdolbina je bolj v kotu med prečno in podolgovato steno ter so jo nekdaj izklesali, da so dobili prostor za stranski oltar. Gotsko okence ima enak značaj, kakor okna v južni steni, ki so poznogotska. Enako imajo tudi svodna rebresa isti značaj, kakor rebresa v južni ladji, torej sta bili obe ladji istočasno presvodeni. Nekoč je celotna cerkev imela raven lesen strop in je bila še nižja kakor sedaj. Presvodili so jo v 16. stoletju in zaradi tega tudi stene nekoliko zvišali. To je sklepati tudi iz tega, da višina spodnjega štirikotnega dela zvonika ni v pravem razmerju s sedanjo višino cerkve. Če bi severna ladja predstavljala prvotno cerkev, bi na zahodni strani morala imeti vhod, o tem pa ni v steni nobenih sledi.

Steber med severno in južno ladjo tudi ne more biti ostanek prvotne stene, temveč je postavljen takrat, ko so svodili obe ladji, ima namreč prav iste značilnosti, kakor služniki ob južni steni, ki nosijo svodna rebresa. V njih se že pozna vpliv renesančnega sloga, kar se ujema s 16. stoletjem. Vpliv renesanse se kaže tudi v spodnji zvonikovi lini z okroglim lokom in gotskim obrobkom. Na poznogotsko dobo kaže rob na podzidku zvonika, ki se na oglih pravokotno lomi.

PRVA OMEMBA MALE NEDELJE

Vsekakor je bila cerkev, katere obstoj je potrjen v listinah iz 15. stoletja, v 16. stoletju temeljito prezidana in nekoliko povečana ter ji je bil predložen zvonik. Na podstrešju se vidi, da je stara pročelna stena, deloma iz tesanega kamna, bila levo in desno od zvonika razdrta, ker je bila v napoto povišani strehi.

V listinah se Mala Nedelja prvič omenja leta 1441 - Suntaglein in der (under) Rakespurg, leta 1480 pa že - Kleinsontag. Ime je nastalo za razliko od starejše in večje Velike Nedelje.(?)

Prvotno je bila malonedeljska cerkev posvečena najbrž Devici Mariji in bi se naj po ustnem izročilu imenovala Marija v hrastju. To pa zaradi mogočnih hrastovih dreves, ki so rastla okrog cerkvice. Praznik Presvete Trojice, kateri sta sedaj posvečeni velikonedeljska in malonedeljska cerkev, je zaukazal šele papež Janez XXII. leta 1334. V naših krajih se je ta patrocinij močno razširil zlasti v 17. in 18. stoletju. Sprememba patrocinija pri Mali Nedelji se je zgodila najbrž takrat, ko so postavili sedanjo cerkev.

Na okrajku zvonika nam letnica 1521 pove, kdaj je bil postavljen sedanji zvonik. Turške vojne, verski spopadi in ponovne kužne bolezni so bile pač vzrok, da se je povečava cerkve dovršila šele leta 1547, kakor kaže letnica nad južnimi stranskimi vrati. Mali zvonček iz leta 1509 je torej starejši, kakor sedanji zvonik. V tem času, nabrž okoli leta 1529(?), so postavili stranski oltar sv. Sebastijana in vpeljali v čast temu priprošnjiku v kužnih boleznih bratovščino.

Malonedeljska duhovnija je spadala nekdaj pod jurjevško župnijo in z njo vred prvotno pod radgonsko pražupnijo. Kdaj je malonedeljska cerkev dobila lastnega duhovnika, se ne da točno določiti. Znano je le, da je koncem 16. stoletja bil nastavljen prvi duhovnik. Še dolgo se potem malonedeljski dušni pastirji imenujejo vikarji, t.i. namestniki jurjevškega župnika.