V župnijski kroniki beremo o Antonu Kremplu:

Župnik od 26. januarja 1836 do 21. decembra 1844. Rojen je bil dne 29, januarja 1790 na Poličkem vrhu, št. 55, v župniji Sv. Petra pri Radgoni, kot zakonski sin Mihaela Kremplja, gostilničarja, in Magdalene, roj. Zemljič. Krstni boter mu je bil petrovski kaplan Anton Bohanec. Latinske šole je končal deloma v Mariboru, deloma pa v Gradcu, kjer je leta 1811 stopil v semenišče. Zaradi posebne marljivosti in zglednega vedenja je bil že v tretjem letu bogoslovja leta 1814 posvečen in sicer pri Sv. Andražu v Lavantinski dolini, ker v Gradcu takrat ni bilo škofa. 14. septembra je prejel subdiakonat, 18. septembra diakonat in 24. duhovniško posvečenje.

Po dovršenih teološkem študiju je prišel dne 7. septembra 1815 najprej za kaplana k Svetinjam, od koder so ga čez pol leta premestili v Ormož. Tukaj si je zaradi nepremišljenega govorjenja nakopal natančno preiskavo zaradi razžalitve Njegovega veličanstva, ki pa se je zanj končala ugodno, bil je namreč spoznan za nedolžnega.

Z župnikom Jurijem Wagnerjem se ni posebno dobro razumel, pravtako tudi ne s sosednjimi župniki. Z vsemi je imel mnogovrstne, vmes prav umazane tožbe pri škofijstvu. A kljub temu, da ga je župnik leta 1819 tožil okrožnemu dekanu Kellnerju, da se rad prepira in da starejših duhovnikov ne trpi ("Wenn er betrunken ist, so verschont er weder die Priester, noch sogar nicht einmal den Kaiser"), ga dekan v svojem poročilu za škofijo v vsakem oziru, zlasti pa kot kateheta in pridigarja, zelo hvali, rekoč: "Es sind ihm wenige gleich an Fleiss, sowohl, als an Kenntnissen."

Zaradi njegovih izrednih sposobnosti je bil leta 1829 premeščen na Ptuj, kjer je do 26. oktobra 1824 bil kaplan, potem pa "chorimagister", desna roka nadžupnika. Tam ga je učeni zgodovinar beneficijat Sim. Povoden vnel za domačo zgodovino, katero je potem gojil vse svoje življenje. 

Dne 11. septembra 1826 je prevzel župnijo Sv. Lovrenca v Slovenskih goricah. Pri nastopu je našel v cerkvi in v župnišču vse zapuščeno in zanemarjeno, a v kratkem je vse obnovil. Leseno nadstropje župnišča je zamenjal z zidanim in postavil prostorno gospodarsko poslopje. Cerkev je dobila nov prednji oltar in tudi ostali so bili s pomočjo župljanov in drugih dobrotnikov do leta 1832 temeljito prenovljeni.

Leta 1828 je obhajal 300-letnico lovrenške cerkve, ko je ob tej priložnosti imel znamenito pridigo, ki je bila tiskana na njegove stroške in razdeljena med ljudi. Enako je tudi govor, ki ga je imel leta 1833 ob 100-letnici na Polenšaku, šel natisnjen od rok do rok; vsakdo ga je hotel imeti ali vsaj brati. Pa kljub temu, da je toliko žrtvoval in se trudil za blagor slovenskega ljudstva, so ga nekateri nezadovoljneži začeli sovražiti, tožiti pri višjih in na vsak način preganjati. Torej mu ni preostalo drugega, kakor da se vda nasvetu višjih in menja delovno mesto z malonedeljskim župnikom Antonom Jaklinom.

Po dogovoru bi se moral k Mali Nedelji preseliti že ob novem letu 1836, a zaradi nepričakovanih ovir je novo župnijo nastopil šele 28. januarja istega leta. Ker je zaradi krivičnih obtožb proti svoji volji moral zamenjati boljšo župnijo s slabšo, je bil sprva zelo potrt in nezadovoljen ter se je v vrsto župnikov vpisal kot t.i. "parochus coactus" (prisiljen župnik), a žlahtbo in velikodušno srce je našlo tudi tam svojo zadovoljstvo, kamor se je prej nerado odpravilo.

Na prijaznem hribu je našel Krempl sladki mir svojega srca, ter je živel ljubljen od ljudstva, zadovoljno in srečno. Mala Nedelja je bila ognjišče njegove književne dejavnosti in le škoda, da je smrt tako naglo zaustavila njegovo pero. Umrl je po kratki bolezni za vnetjem pljuč na Tomaževo leta 1844, v 53. letu starosti. Umrl je, a njegov spomin še živi v narodu, kar si je tudi zaslužil, kajti bil je slaven govornik, goreč domoljub, neumoren slovenski pisatelj in velik dobrotnik malonedeljske župnije.

Zapisnik ptujske dekanije ga slavi z besedami: "Odličen mož, učenik in govornik izboren." Slovensko ljudstvo mu je bilo vdano z velikim spoštovanjem. Tako priznanje in enako neomajno ljubezen si je Krempl pridobil deloma s svojim očetovsko milim, do vseh ustrežljivim vedenjem, največ pa je vplival s svojo mogočno besedo. Med slovenskimi govorniki zavzema Krempl odlično mesto; v Slovenskih goricah je bil v tisti dobi gotovo na prvem mestu. Kadar se je zvedelo, da bo kje pridigal Krempl, je privrelo ljudstvo vedno od blizu in daleč. Ni bilo boljšega ali bolj priljubljenega govornika od njega. Z ognjeno besedo je vnel in očaral vsakogar. Raič lepo piše v tem oziru o njem: "Kar je Krempl povedal, bilo je narodu sveto; če je kdo pristavil: 'Krempl so tako rekli!' ni bilo več prepira v tisti reči."

Niti po smrti se njegovi številni častilci niso hoteli ločiti od njega. Mož, ki je bil pričujoč na njegovem ganljivem pogrebu, piše dobesedno: "Ob Kremplovem pogrebu se je čulo toliko vriščanje in cviljenje med ljudstvom, da so duhovniki morali pobegniti s pokopališča, narod se ni dal od groba svojega premilega pastirja, modrega učitelja in ljubimca odpraviti."

Toda še več kakor z ognjeno besedo, je vplival Krempl s svojim spretnim peresom. Njegovo slovstveno delovanje je za štajerske Slovence, posebej za razvoj njegovih bližnjih rojakov, velikega pomena. Pisal je mnogo in dobro o raznih področjih, kot zgodovinar pa si je pridobil neumrljivo ime. Že kot bogoslovec v Gradcu je pisal slovenske pripovesti, pesmi in druge primerne in potrebne sestavke. V Ormožu je zapel o štirih letnih časih, o Krucih, o ljutomerskih nemškutarjih itd., ter napisal pesmi za vse nedelje po evangelijih. Tam je za tisk pripravil tudi svoje pridige ter je dne 8. marca 1819 prosil knezoškofijstvo v Gradcu, naj bi mu dovolilo, da sme po škofiji nabirati naročnike. Ker mu pa prošnja ni bila uslišana, so pridige zagledale beli dan šele leta 1839.

V Ptuju je izdal slovensko nemški katekizem, pri Sv. Lovrencu je napisal molitvenik srednje velikosti za ljudstvo in izdal več pridig in življenje svetnikov. Pri Mali Nedelji je izdal "Male molitvenice", slovenske predpise za učence, evangelije s kratkimi nauki, berilo za drugi razred, kratke pridige za vse nedelje in praznike, več zgodovinskih sestavkov in nekaj zgodovinskih in narodnih pesmi. Tam je za tisk priredil tudi svoje dobr0 znane "Dogodivščine", ki so izšle v Gradcu leta 1845.

Tudi v nemščini je spisal več zanimivih zgodovinskih sestavkov ter jih objavil v "Pilgerju", prilogi dnevnika "Grazer Zeitung" v letih 1840-1842. Te je pozneje dal ponatisniti I.C.Hofrichter v svoji knjižici "Luttenberg", ki na straneh 47-71 vsebuje tudi življenjepis Antona Krempla.

Krempl je bil tudi velik dobrotnik malonedeljske župnije. Ne le, da je takoj po nastopu župnije z novo fasijo in utemeljenimi razlogi priboril župniku in kaplanu pri Mali Nedelji večjo kongruo, je postal po smrti še večji dobrotnik s svojimi volili. Svojim naslednikom je namreč zapustil:

1. Svoj vinograd, katerega je kupil od učitelja Frauensfelda za 180 srebrnih goldinarjev. Zato se mora vsako leto služiti peta sveta maša zanj in za vse umrle duhovnike pri Mali Nedelji.

2. Svojo njivo na Glavici skupaj s hosto in vinogradom za eno obletnico z vigilijami, Libero in črno peto sveto mašo zanj in njegovo sorodstvo. Obletnica naj se obhaja na Antonovo (17. januarja), ko naj se opravi za isti namen ena tiha sveta maša. Zapustnik je obenem izrazil vsekakor upravičeno željo naj bi se Glavica njemu v spomin preimenovala v Krempeljščak.

3. Malonedeljski župnijski cerkvi je zapustil 300 srebrnih goldinarjev, za kar mora župnik zanj in njegovo rodbino obhajati tri tihe sv. maše, a za to dobiti obresti od te glavnice; kar se jih ne porabi, naj se nameni za plačilo ustanovnih deležev cerkvi, orglarju in cerkovniku. S temi volili je Krempl župnijske dohodke znatno izboljšal in v resnici zaslužil, da se nejgovo ime ohrani v hvaležnem spominu.

Želja marsikaterega rodoljuba je bila, da se temu za domovino zaslužnemu možu postavi dostojen spomenik, a se je izvršila šele 50 let po njegovi smrti. Že dne 15. septembra 1867 se je obhajala pri Mali Nedelji v ta namen velika ljudska veselica in kmalu je bilo nabranih okoli 280 goldinarjev. Pri podobarju Fr. Teichmeisterju v Mariboru je bila nato naročena lepa marmornata podoba. Toda vsled neugodnih razmer je imenovani umetnik preminil in z njim tudi podoba, čeprav se je za njo že plačalo 250 goldinarjev.

Šele dne 11. avgusta 1895 so štajerski Slovenci z izredno slovesnostjo odkrili krasen marmornat spomenik svojemu bivšemu premilemu pastirju, modremu učitelju in predragemu ljubljencu Antonu Kremplu. Narod je od vseh strani v ogromnem številu prihitel proslavljat enega izmed svojih najzaslužnejših mož. Cvet Slovenskih goric je bil zbran na tistem prelepem hribčku, kjer počivajo ostanki slavnega pokojnika. Bil je ganljiv, nepozaben prizor, ko je duhovnik vpričo tisoč in tisoč pobožnih Slovencev opravljal najsvetejšo daritev pod milim nebom, in ko je zadonela beseda slavnostnih govornikov (dr. Medved in dr. Gregorec).

Navdušenje se je takrat zrcalilo na žarečih obrazih, srca so utripala v vroči ljubezni, vzvišena praznična čustva so vnemala neštete množice. Vsakdo se je lahko prepričal, da ljubezen do našega Krempla še vedno plamti, rod jo izroča rodu. Njegovo ime ne premine. Njegovo truplo sicer počiva v grobu, a spomin in njegova slava živita v hvaležnih in zvestih srcih Slovenskih goric.

Lepo znamenje, kako naš plemeniti narod časti svoje zaslužne domoljube. Po smrti župnika Antona Ktrempla je župnijo oskrboval takratni kaplan Janez Nepomuk Hržič.

LJUDSKO ZBOROVANJE ALI "BESEDA"

PRI MALI NEDELJI 15. SEPTEMBRA 1867

Beseda pri Mali Nedelji se je vršila na travniku ob potoku Turja pri križišču cest Ljutomer - Ptuj - Mala Nedelja. Sklenjeno je bilo, da se Beseda vrši pri Mali Nedelji zaradi udeležbe ljudi iz Murskega polja in Slovenskih goric. Bil pa je to prikladen kraj zaradi zavednosti tukajšnjega prebivalstva za slovensko besedo. Travnik z mogočnim hrastom, pod katerim je bil oder za govornike in nastopajoče, je bil last kmeta Strajnšaka iz Bučkovec. Glavni organizator je bil Božidar Raič, rojak iz teh krajev.

Sama prireditev se je pričela okrog tretje ure popoldan. Že na predvečer se je slišalo streljanje iz možnarjev. Ob eni uri popoldan so se pričele od vseh strani zbirati množice ljudi od Drave, Mure, Pesnice, Ščavnice, najbolj številna skupina ljudi (pevcev, igralcev in ostalih) je prišla preko Gomile iz Ptuja. To skupino so na meji naše fare pričakalai Moravci s kruhom, soljo in rujnim vincem. Kranjce je zastopal Franc Remec, pisec igre "Samo prvi slovenski kralj". Iz gradca so prišli G. Krek, profesor slavistike in deželni poslanci M. Herman, F. Dominikuš in M. Prelog. Posebno ljubi gosti so bili iz Prekmurja, kjer je bila slovenska beseda takrat še v zatišju.

Beseda se je vršila po sledečem redu:

1. Prvi je spregovoril Ljutomerski župnik dr. Anton Klemenčič, ki je govoril o Kremplu in njegovem cerkvenem in zgodovinskem delovanju.

2. Sledila je napitnica vladarju - cesarju na čast

3. Po krajšem premoru je domačin Anton Gregorič, poznejši ptujski odvetnik deklamiral Kremplovo pesem "Bod pozdravlen venčani Cirkevnjak moj".

4. Sledila je gledališka igra Župan s predigro Cilinder iz Klobučnice. Ta igra ni bila prvotno planirana, zato tudi med izobraženci ni bila po volji, prosti ljudje pa je niso prav razumeli. Prvotno so slovenski veljaki planirali Remčevo igro "Samo prvi slovenski kralj", ki pa je bila prepovedana.

5. Med zadnjimi govorniki je prišel na oder lastnik zemljišča kmet Andrej Strajnšek ter s preprosto besedo dejal: "Bote dobri in pošteni, kak je bija Krempl. Ker pa nede dober in pošten, kak je bija Krempl, de osta vsikdar en veki hempl." Množica je z glasnim smehom pozdravila ta preprosti govor moža, ki je prav dobro poznal narodnostno delo Antona Krempla. Po še nekaj krajših govorih so se ljudje razšli.

Vsa prireditev je bolj temeljila na spominih Antona Krempla, tukajšnjega župnika, ki pa je že 23 let počival na Malonedeljskem pokopališču. Skratka to so bili spomini - vzori narodnega prebujanja, ki ga je Krempl zelo spodbujal za časa tukajšnjega župnikovanja.