Almira Vrbnjak:

STARŠI - TEMELJ OTROKOVE VERE
 
Besedo družina lahko definiramo na več načinov, pa vendar, če uporabim najosnovnejšo sociološko opredelitev družine, je družina manjša skupina, v kateri delujejo najmanj trije člani (dva starša in vsaj en otrok); gre za tako imenovano jedrno družino, ki pa na žalost izgublja na pomenu.

 
Poglavitna funkcija družine naj bi bila čustvena in fizična pomoč med člani, starši naj bi otroke vzgajali tako, da njihovi otroci odrastejo v poštene, delavne ljudi, predvsem pa bi morali biti starši spiritualni steber v duhovnem oblikovanju mladega posameznika, ki se išče in razvija v odraslo osebo.

 
Prav tukaj pa se mi zdi, da starši v današnjem času, namenjajo premalo pozornosti in s svojim zgledom svoje potomce odvračajo od Cerkve. Vero in krščansko življenje jim prikazujejo kot manj pomembno stvar v življenju, kot nekaj postranskega.

 
S svojim pisanjem nikakor ne obtožujem staršev, ker se zavedam kakšen pritisk jim nalaga naporen vsakdanjik, kakšna velika pričakovanja postavlja družba. Pa vendar, če otroku ali mladostniku približajo Jezusa tako, da ga naučijo kako veliko je storil že s tem, da se je zvečer pred spanjem pokrižal in pa zmolil molitev ali pa se s preprostimi besedami zahvalil za preživet dan, ne zahteva tako velikega napora niti od staršev niti od otrok. Družine današnjega časa bi se morale zavedati, da ni vse v tem, če imajo zagotovljene materialne dobrine, saj je potrebno skrbeti tudi za duhovni napredek in razvoj, graditi na mladih, jih spodbujati, če se želijo udejstvovati na krščanskem področju.

 
Predvsem pa me je zbodlo dejstvo, da starši nekako rinejo z otrokom skozi veroučno obdobje, do zakramenta svete birme, nato pa kot da bi se krščanstvo v modernih družinah ustavilo. Pa še sveta birma je dandanes postala kot nek večji praznik, kjer se da dobiti veliko daril, nihče več pa se ne zaveda, da se ravno z birmo začne mladostnikovo krščansko življenje, kjer se mu odpirajo vse poti, da najde svoj smisel, svojo življensko pot.

 
Kot predstavnica mladih in animatorka v svoji župniji, sem lani sodelovala tudi pri pripravi veroučencev na zakrament svete birme. To je bil zame nepopisen čas, ker sem spoznala kako zagnani so lahko mladi, koliko idej, zamisli imajo in kakšen velik potencial skrivajo v sebi.

S starši pa imam precej slabše izkušnje, vsa ta priprava je bila za njih le nekašno nujno zlo, ki se bo slej ko prej končalo in bo ena obremenitev manj v njihovem vsakdanu.

 
Otroci slišijo svoje starše, kako imajo vedno slabše mnenje o Cerkvi, čutijo kako se njihovi straši odvračajo od le-te.

 
Za konec naj še enkrat poudarim, da z mojim razmišljanjem ne želim kritizirati staršev, ampak jih preprosto pozivam, da se zamislijo, kaj so storili za svoje otroke na področju duhovne vzgoje, so jim za vzgled ali pa so njihovi rablji. Zavedam pa se tudi, da niso vsi starši enaki, obstajajo izjeme, za katere si vsi želimo, da bi jih bilo čim več.

 
Vsem družinam pa pošiljam velik blagoslov in jim želim, da plujejo skozi množico opravkov z mislijo na Boga ter svoj dan zaključijo v krogu svojih najdražjih z molitvijo na ustih.